Domov
Kultura
Namesto rož: Svetlana Makarovič

Namesto rož: Svetlana Makarovič

Torek, 27 Januar 2009 11:28

Foto: KOZ

Na razstavi, ki smo jo poimenovali po istoimenski zbirki šansonov, predstavljamo življenje in delo Svetlane Makarovič, pesnice, pisateljice in vsestranske ustvarjalke, ki letos praznuje svojo sedemdesetletnico. Z razstavo se želimo na simbolični ravni pokloniti najpomembnejši pesnici druge polovice 20. stoletja v slovenskem prostoru, katere umetniške stvaritve in sporočilna sila segata daleč izven slovenskih nacionalnih meja. Predstava je na ogled v Mestni knjižnici Ljubljana, Knjižnici Bežigrad.

Svetlana Makarovič je v mnogo pogledih, tako osebnem kot ustvarjalnem, izjemna osebnost in ena najizrazitejših ustvarjalk v slovenskem literarnem prostoru nasploh. V impresivnem opusu njenega literarnega ustvarjanja, ki ga nakazuje zajeten bibliografski obseg objavljenih del, se kažeta tako univerzalna moč umetnosti kot pretresljiva veličina umetnice, ki v marsikaterem pogledu presega meje našega življenja in sveta. Z razstavljenimi gradivi na razstavi prikazujemo avtoričino dolgoletno literarno ustvarjanje na treh ravneh: uvodnemu poglavju Namesto rož, s katerim otvarjamo razstavo, dodajamo poglavji, ki smo ju poimenovali Namesto biografije in Namesto brezbrižnosti. Svetlana Makarovič, ki je svojo prvo pesem objavila pri sedemnajstih letih, je nenaklonjena klasičnim vzorcem biografiziranja literarnih ustvarjalcev. Sama je nekoč zapisala, da je uveljavljeni načini učenja književnosti v šolah, ki o avtorjih govorijo povečini le faktografsko, ne prepričajo. Ali kot je ob neki priložnosti sama sporočila svojim bralcem, ne mara biografij v stilu Bila je rojena, živela je, umrla je. Namesto da bi razlagala svoje življenjske in ustvarjalne nagibe, je zato bralcem, šolarjem, ponudila takšno priporočilo za življenje: »Mislite in razmišljajte sami zase, ne v skupini. Odločajte se sami, ne v skupini.« Njeno snovno sporočilo, ki ga izpostavlja ob različnih priložnostih, seveda je, da si je vselej potrebno prizadevati za to, da vselej ostajaš ti sam, enkraten in neponovljiv.

Na razstavi zato namesto klasične biografije podajamo izjave sodobnikov, literarnih kritikov in pesniških kolegov o delih Svetlane Makarovič. Med njimi lahko izpostavimo misel Borisa Paternuja, ki lepo povzema srčiko ustvarjalne moči Makarovičeve. Njena temeljna ustvarjalna misel po Paternujevem prepričanju izhaja »iz volje do ohranjevanja in uveljavljanja človekove osebne samobitnosti nasproti vsem drugim silam, ki bi to neponovljivo samobitnost hotele okrnit ali ji nadeti svoj red stvari in vrednot«. Poglavje z izbranimi družbenokritični citati avtorice, ki smo ga naslovili Namesto brezbrižnosti, prinaša prikaz avtoričinega ves čas aktivnega nestrinjanja z razmerami v družbi. Njene kritike so sočne, ostre, brezkompromisne, kar ji mnogi zamerijo, spet drugi jo v tem izrazito podpirajo. Kot se je v pesmi Odštevanka v verzih izrazila sama: »Rada pojem pesmice, psujem pa še rajši, rada tudi kar molčim,vsako leto rajši…« Misel, ki jo je zapisala v kolumni, objavljeni v Razgledih leta 1993, zapelje v podobnem duhu: »Pa kaj se razburjaš, Makarovič, kolerik, divjak? Zapri oči in misli na kaj drugega. Ne, nočem zapreti oči in nočem misliti na kaj drugega. Tiščim lice ob mrzlo, hrapavo skalo, praskam po njej in vse, kar imam, je tista trmoglava misel, da se razburjati moram, da se z razburjanjem stvari začenjajo premikati«. V kolumni Zaprte oči, Razgledi, 26. november 1993, se priduša tako: »V čudna tla so me zasejali. Med ljudi z zaprtimi očmi. V deželo, kjer se menda od rojstva naprej samo čudim in vsakokrat znova skozi dolga leta in desetletja naznanjam sebi in tistim redkim ljudem svojega srčnega kroga, da se pa »odslej« ne morem nobeni stvari več začuditi. In vsakokrat znova na debelo požrem zalogaj zarečenega kruha. In se čudim.«

Skozi kronološko predstavljene zbirke poezije za odrasle, prvo zbirko pesmi Somrak je Svetlana Makarovič izdala leta 1964 pri Cankarjevi založbi, in pravljice ter zgodbe za otroke, predstavljamo ustvarjalkin obširen opus del. Med zbirkami pesmi so na razstavi na ogled zbirke iz sedemdesetih let, med njimi Volčje jagode (1972), Srčevec (1973), Pelin žena (1974) in Izštevanja (1977); iz osemdesetih let zbirke Sosed gora (1980), Pesmi o Sloveniji (1984) in monografska izdaja Svetlana Makarovič, France Mihelič (1987) z izrednimi Miheličevimi ilustracijami; in iz devetdesetih let Tisti čas (1993) in Bo žrl, bo žrt (1998). Med mladinskimi deli predstavljamo že legendarne pravljice: Take živalske (1973), Pekarna Mišmaš (1974), Kam pa kam, kosovirja? (1975), Sovica Oka (1976), Sapramiška (1976), Kosovirja na leteči žlici (1978), Pravljice iz mačje preje (1980), Gal v galeriji (1981), Vila Malina (1987), Čuk na palici (1989), Mačje leto (1987), Korenčkov palček in Coprnica Zofka, Čuk na palici (1989), Medena pravljica (1990), Mačja preja (1992), Zajčkovo leto (1993), Tacamuca (1995), Potepuh in nočna lučka (1995), Pod medvedovim dežnikom (1998). Poleg knjižnih izdaj si lahko obiskovalci ogledajo tudi številne glasbene kasete s pravljicami in zgoščenke šansonov Svetlane Makarovič. Slednje smo uporabili tudi kot glasbeno podlago k razstavi.

Fotografije v Galeriji

Posebej izpostavljamo tri novosti: bibliofilsko izdajo Svetlanine pravljice z ilustracijami Alenke Sottler, pravljico za mladino in odrasle Rdeče jabolko z odlično likovno opremo Kaje Kosmač in zadnjo zbirko pesmi Samost/Aloneness/Alleinseinn, izbor poezije Svetlane Makarovič z angleškimi in nemškimi prevodi pesmi, ki jo je izdalo Društvo slovenskih pisateljev. Makarovičeva, ki v svoji liriki išče povezave s tradicijami ljudskega pesnišva, ki jih napolnjuje z iskanji odgovorov na univerzalna vprašanja življenja in kozmosa, svojo poezijo napolnjuje z izrazitimi motivi groze, smrti in nesmisla. Iz pesniškega opusa Svetlane Makarovič izpostavljamo izbrane pesmi iz zbirk, ki so izhajale v desetletjih pesniškega ustvarjanja avtorice – s prevodi v angleščino in nemščino. S prevodi želimo podobno kot so to želeli izdajatelji zbirke poudariti nadčasno, nadnacionalno, izjemno sporočilnost poezije Svetlane Makarovič. Kot je zapisal njen pesniški kolega Josip Osti v spremni besedi k zbirki pesmi Bo žrl, bo žrt (1998), je Svetlana Makarovič »do zdaj brez dvoma najbolj uresničena pesnica v zgodovini slovenske poezije«. Njena poezija je kompleksna, prepričljiva, polna groze in brezkompromisnega ritma življenja, kar se kaže tudi pri izbrani poeziji. »Preveč vsega so gledale in videle oči, preveč, da bi hotele še kaj izvedeti…«, pravi v odlomku iz pesmi Zvezda. Ali v zdaj že znamenitem uvodu v pesem Kača, ki ga je zastavi v vsebinsko surovem matematičnem ritmu: »Dva nista dvakrat po en sam. Dva nista več. Sta dvakrat manj.« Predstavitev poezije začenjamo simbolično, s pesmijo Rojstni dan, ki ji sledijo značilne pesmi iz posameznih obdobij ustvarjanja. Med njimi so pesmi Dobro jutro, Odštevanka, Pelin žena, Kača, Poroka, Večernice, Uspavanka, Temna noč in Zvezda.

Eden od piscev spremnih besed k poeziji Svetlane Makarovič, Igor Grdina, je o njenih pesmih med drugim zapisal, da želijo biti njeni verzi kolikor mogoče avtentična in natančna artikulacija njenega občutenja sveta. In še: »kar se dogaja, ni tragično, temveč samoumevno in neizogibno.« V pesmi Dober večer pa se sama Makarovičeva sprašuje: »Dober večer, sosedovi, ali gledate, ali mižite, ste živi, ali se tako le zdi.« V pesmi Zvezda nasprotno končuje z upanjem: »Glej, tista daljna zvezda iz misli mi ne gre, ki je čez dan ne vidim, a vendar vem, da je«. Predstavitev avtorice zaključujemo z bibliografskim pregledom dela ustvarjalke, ki ga imamo na voljo v knjižnici. Pri vizualni predstavitvi smo se odločili za likovni minimalizem in uporabo dveh osnovnih barv, črne, ki simbolizira temne tone ustvarjalkinega opusa, z močno vijolično, ki nakazuje na njeno neuklonljivost in žar. Osnovnemu konceptu postavitve smo dodali likovne negative t.i. fraktalov, ki delujejo kot nežno marmorno ozadje, stkano iz fantazijskih cvetov.

Naj zaključim sprehod po razstavi s priliko o gori, ki jo je Svetlana Makarovič objavila v kolumni Sobotne priloge, v kateri se na simbolični ravni prikazuje tudi njena lastna življenjska pot. V njej se loteva poti na izmišljeno goro, na katero vodita dve cesti. Ena je gladka in udobna, druga špičasta in strma - ali kot zapiše Makarovičeva sama: »Ni kažipotov, ni markacij. Je le oster, kamnit grušč, ki se spodmika izpod nog. Je krušljiva previsna skalna stena, ki jo je treba preplezati. Komur spodrsne, se lahko ujame le za bodeče robidovje. Tu ni osvežujočih studencev. Žeja suši ustnice. Po tem strmem pobočju pleza le malokdo. Večina jih odneha že na samem začetku. Ustrašijo se skalne stene, varljivih melišč, neutešljive žeje. Ne zdržijo strahu, ne zdržijo samote.« (Gora, Sobotna priloga, 16. oktober 2004). V ustvarjalnem in življenjskem naboju Svetlane Makarovič je v mnogočem zaznati prav to prepričanje: da je posebna žlahtnost polnega ustvarjalnega pristopa k življenju običajno povezana z izbiro težjih in ne najlažjih poti do cilja - poti, kakršno živi tudi sama.
Razstava je v bežigrajski knjižnici na ogled do sredine februarja, nato pa se bo v naslednjih mesecih selila po ostalih enotah knjižnice.

Avtorica teksta: Tatjana Pristolič