Domov
Kultura
Razstava Mehika pred Kolumbom

Razstava Mehika pred Kolumbom

Petek, 27 Februar 2009 23:00

Razstava: Mehika pred Kolumbom

Foto: M. Zabe, CD

Po lanski izjemni postavitvi Faraonske renesanse, ki je simbolizirala enega najvidnejših civilizacijskih izvorov starega sveta, smo se podali na odkrivanje največjega in najpomembnejšega kulturnega središča novega sveta, v predkolumbovski čas mehiških kultur. Kljub izrazitim razlikam imata stari Egipt in mezoameriške kulture tudi veliko sorodnosti, ki opozarjajo na edinstvenost in vseobsežnost invencije človeškega rodu, hkrati pa obe geografsko skorajda diametralni področji v svojih veličastnih spomenikih skrivata mnoge skrivnosti in uganke, skratka odpirata več vprašanj, kot nam je doslej uspelo ponuditi odgovorov o naši duhovnosti in kreativnem geniju.

Ko smo se odločali za Mehiko kot sedmo po vrsti v nizu predstavitev oddaljenih, nam manj znanih kultur v Cankarjevem domu, se nismo zavedali, da bomo v sodelovanju z mehiškimi kulturnimi ustanovami pridobili razstavo, ki je bila do nedavna velika neznanka tudi njim samim. Gre za predstavitev najsodobnejših arheoloških izkopavanj v Zahodni Mehiki, obsežnem ozemlju, kjer je v času pred prihodom Špancev obstajalo veliko neodvisnih kultur. Te se očitno razlikujejo od drugih mezoameriških kultur in civilizacij, saj jih opredeljujejo številni edinstveni kulturni elementi, ki so bili do nedavnega le površno raziskani. Najpomembnejša od teh posebnosti je tradicija tako imenovanih jaškastih grobnic (300 pr. n. št.–600 n. št.), podzemnih struktur, ki so jih uporabljali za pokop uglednih članov družbe. Skupaj z umrlimi so vanje položili vrsto dragocenih predmetov, med katerimi izstopajo številne človeške in živalske figure, ki s svojim neverjetnim razponom upodobitev prinašajo osupljivo sliko življenja in smrti prebivalcev tega odmaknjenega in posebnega območja.

Medtem ko keramični izdelki osrednjih mehiških, izrazito teokratskih kultur kažejo panteon bogov in spomenike njihovih vladarjev-svečenikov, pa v umetnosti Zahodne Mehike opazovalec odkrije pravo »človeško komedijo« likov nenavadne, povsem anekdotične umetnosti. V državah Colima, Nayarit in Jalisco, kamor se uvrščajo ti zgovorni grobni pridatki, strogi kanoni teokratske umetnosti niso našli plodnih tal, saj keramika teh krajev ni obremenjena z religijo in predpisano ikonografijo, marveč razvija živo pripoved o vsakdanjem življenju. Ta pripoved je ponekod tudi smešna, drugje pretirana do karikature, tudi profana, a predvsem prijazno pretresljiva v svoji ekspresivni izrazni moči.

Razstava: Mehika pred Kolumbom

Foto: R.Barrera, CD

Z zahodno narativno umetnostjo odkrivamo vojščake, igralce z žogo, akrobate, grbavce, glasbenike, matere z otroki in še bi lahko naštevali, pri celotni galeriji likov pa lahko zasledimo tudi socialne razlike med družbenimi stanovi, saj med terakotami najdemo gole in delno oblečene figure, pa vse do takšnih, ki nosijo dragocena oblačila in nakit. Tako ženske kot moške figure so upodobljene v najrazličnejših telesnih pozah od stoječe, sedeče, čepeče ali klečeče, z najrazličnejšimi položaji rok. Ta umetnost ima mnoge lastnosti narodne umetnosti, saj je naivna, vesela, brezbrižna, nastaja v danem trenutku, iz impresije – ali kot jo je označil občutljiv raziskovalec »popolno nepopolna impresionistična umetnost«. Prav zaradi dejstva, da v tem delu Mehike niso poznali formalnih in ikonografskih omejitev umetnosti, ki ga predpisuje visoko svečeništvo ali vladarji sami, mnogi predmeti presenečajo s svojo »modernostjo«. Zato ni čudno, da je bil veliki mehiški slikar Diego Rivera, pri katerem so se energijski tokovi predkolumbovske preteklosti in mehiške narodne umetnosti skupaj s poznimi likovnimi elementi kubizma spojili v njegovem monumentalnem delu, tudi strasten zbiralec (med mnogimi drugimi artefakti) prav teh živopisnih neukročenih figuric. Ne nazadnje je magična in oblikovna moč mehiške plastike izrazito vplivala na Henrija Moora, ki je utiral poti modernega kiparstva 20. stoletja. Podoživljal je arhitektonsko strogost, kubično oblikotvorno moč in magično intenzivnost stare mehiške umetnosti ter jih prenašal v svoje delo. V Britanskem muzeju pa se je srečal prav s figuralnimi deli zahodnomehiške obale, ki so mu – kot je nekoč izjavil – »vlile pogum, da se v svojih skulpturah poigra z negativnim prostorom«.

Kulturna dediščina Zahodne Mehike je bila v 20. stoletju v glavnem predmet naključnih najdb ali celo grobnih plenilcev, v zadnjih dvajsetih letih pa si sledijo sistematična arheološka izkopavanja, ki so spodbudila obsežna znanstvena raziskovanja in posledično pomembna nova odkritja in spoznanja o tej izvirni sui generis kulturi. Ljubljanska razstava je po Art and Archaeology of the Unknown Past (Umetnost in arheologija nepoznane preteklosti) iz leta 1998 šele druga, po obsegu sicer manjša razstava, ki se celostno ukvarja s kulturo jaškastih grobnic Zahodne Mehike in sploh prva, v celoti zasnovana na sistematičnih arheoloških izkopavanjih te kulture, razstavljene najdbe pa pomenijo eno najpomembnejših odkritij zadnjih desetletij v Mehiki.

Razstava je poleg uvodnih dokumentarnih delov, posvečenih predstavitvi mezoameriških kultur in posebej Zahodne Mehike, razdeljena na 12 tematskih sklopov: kult prednikov, narava, ženske, školjčno okrasje, keramika in gospodinjski pripomočki, bojevniki, glasbeniki in igralci z žogo, pogled na svet, jaškasti grobovi ter posebej predstavljena dva groba št. 24 in 26 v obliki rekonstrukcije in za konec ohranjanje skozi čas: sodobni Cori. Razstava poleg fotografskega in video gradiva obsega 164 artefaktov, ki v glavnem datirajo v čas na prehodu iz predklasičnega v klasično obdobje mezoameriške umetnosti.

Nina Pirnat Spahić
Vodja razstavnega programa