Domov
Kultura
Plesna predstava Kapital

Plesna predstava Kapital

Sreda, 30 September 2009 18:01

Foto: Petra Veber

Predstava nima ne objekta niti subjekta. Je narejena iz različno oblikovanih tvari različnih datumov in hitrosti. Tvari se drgnejo ena ob drugo, se božajo, zaradi trenja segrevajo, eksplodirajo in se tudi stopijo, stalijo ena v drugo. Če pripišemo predstavo določenemu subjektu, pomeni, da spregledamo delovanje teh tvari, iz katerih je predstava narejena in izjemnost povezav med tvarmi predstave. Je kot bi izdelali dobrotljivega Boga, da razložimo geografske premike. Namesto da z vsemi čuti in zavestjo izkopljemo rudo in začutimo premike. V predstavi, kot v vseh stvareh, obstajajo linije artikulacije ali členkovitosti, plasti in področij; in tudi linija bega, gibanja, privzdiga (suspenda), razslojitve in spusta.

Predstava je hkrati arheološka raziskava in znanstvena fantastika, postmodernistični pesto in anoreksični minimalizem. Se najbolje artikulira in definira preko lastnih sredstev, orodij in teorije, ki nastaja sproti, v vsakem trenutku in med trenutki. Uhaja in se v uhajanje ujema. Ujeta pleše in se že od začetka končuje. Trenutek je prvina dobička. Med enim in drugim trenutkom je svet. Vstopit vanj se ne da. Iz trenutkov izstopit prav tako ne. Med trenutki se pač znajdeš. Alica v čudežni deželi. Ki pa je tako zelo domača. Kot maternica. Predstava je koreografiranje gibanja vseh prvin predstave: giba, občinstva, odnosov, luči, zvoka, prostora, časa, performing in ne samo fizičnega gibanja človeških teles. V koreografijo so vključene tudi prvine procesa: vzpostavljanje konkretnega ustvarjalnega procesa, kako priti do nalog, materiala, kako ga oblikovati, s čim začiniti. Vse to, da se ustvari predstavo kot stroj za pretvorbo vložka udeleženih. Najbolje je ne reči ničesar o predstavi. S tem se prodre izven sistema kapitalizma. Predstava je svoj lastni kapital.

Kapital je telo kapitalista brez organov ali kapitalističnega jaza. Toda kot tak - kapital namreč - ni samo tekoča in okamenela substanca denarja, pač pa tudi da sterilnosti denarja obliko, preko katere denar potem lahko producira denar. Kapital je oblika cirkulacije kot dom, v katerega nenehno vlagaš.

Foto: Petra Veber

Kapital Tina in Gregor koreografirava skupaj, ga pleševa in skozi to koncipirava na sami predstavi. Ker je več Tin in več Gregorjev, to ni samo duet, ampak gneča. Uporabljamo vse, kar nam je na dosegu. Tako tisto, kar nam je najbližje, kot tisto, kar nam je najbolj oddaljeno. Prvine plesa krožijo po nas kot dobrine, kot oseba, ki pogleda globlje, da lažje pride na površje. Nadenemo si pretkano premišljeno izmišljena imena, da bi preprečili kakršnokoli prepoznanje v tem kroženju. In zakaj potem obdrživa svoji imeni? Iz navade, čisto iz navade. Da se v zameno za to narediva še toliko bolj neprepoznavna.

Da postane zaznavno, ne samo to, kar smo, pač pa tisto, kar nas žene, da plešemo, čutimo in mislimo. Kot tudi vsako drugo gibanje, menjava blaga, dobrina, produkt, preobrazbe ali Kapital, ki sam po sebi nima vrednosti, dokler mu je ne pridamo mi sami. Pa tudi zato, ker je enostavno fajn plesati kot vsi drugi. In to na tak način kot recimo rečemo "sonce vzhaja" in pri tem vemo, da se pač tako reče. Da dosežemo točko, ne tisto, kjer nič več ne rečemo "jaz", pač pa točko, kjer ni več pomembno ali še rečemo "jaz". Midva nisva samo midva. Vsak bo razpoznal svoje(ga). Vsak od nas nas bo navdihoval, nas pomnožil in pomnoževal. Zgornja odstavka sta tudi življenjepisa Tine Dobaj Eder in Gregorja Kamnikarja.

Kapital v Stari mestni elektrarni

Flota