Domov
Kultura
Razstava Ive Gruden

Razstava Ive Gruden

Torek, 16 Marec 2010 13:00

Iva Gruden, fotografska razstava o Vancouvru

Foto: arhiv Iva Gruden

"Vancouver me dela srečno. Razlogov v podporo tej trditvi lahko naštejem več kot 2010, kar je zaradi letošnjih zimskih olimpijskih iger številka, s katero se mesto v očeh svetovne javnosti najbolj poistoveti. A tretje največje kanadsko mesto ni samo suhoparna številka; je vsebinsko neskončno bogat mozaik," je pred odprtjem fotografske razstave o Vancouvru dejala Iva Gruden, 26-letna novinarka in fotoreporterka iz Ljubljane.

Zakaj Vancouver? Poiskati odgovor na to vprašanje je podobno težko kot na tistega, zakaj po desetletjih in desetletjih nekoga še vedno ljubimo - z mestom sva sicer »v vezi« šele slabih osem let, a zdi se kot večnost. Morda je to zaradi zraka, napolnjenega z liberalnostjo, okoljevarstvom in kulturno strpnostjo.

Tudi vsakodnevni pogled na Tihi ocean ima kaj zraven, za njim pa pogosto zasnežene gore. Ali pa stekleno-jeklene stolpnice v centru, ki ob soncnem zahodu zažarijo v čisto posebnem odtenku svetlobe. Zagotovo ima zasluge tudi kulinarična pestrost. Nikoli se ne naveličam niti prijaznosti in ustrežljivosti voznikov avtobusov. Vrtički za vsakim ovinkom mi polepšajo dan. Vsesplošno trimčkanje, kolesarjenje (tudi v dežju in snegu) in pohodništvo uvrsti športno udejstvovanje na vsakodnevni urnik.

In ni večjega žura kot plesanje do zgodnjih jutranjih ur v gejevskem klubu sredi gejevske četrti. In tako kot vsak partner tudi Vancouver ni popoln. Če odmislimo dež, ki je tam zasidran približno pol leta, je njegova največja brazgotina cetrt Downtown Eastside, pogovorno označena kot najrevnejša poštna številka v celi Kanadi, če ne celo celi Severni Ameriki. Droge, prostitucija, kriminal, brezdomstvo, psihične motnje, umori - vse, česar se domislite, je tam. Hkrati z največjimi grozljivostmi pa tudi medsebojna podpora, zaupanje, bratsvo, solidarnost in ljubezen. Da, ljubezen.

Kako radi imajo domačini svoje mesto, se je izjemno pokazalo med olimpijskimi igrami. Čeprav se morda vsi niso strinjali s samo prireditvijo - argumentov proti je bilo nešteto, demonstracije v znak nasprotovanja so se vrstile dan za dnem - so vsi brez oklevanja zatrdili, da je Vancouver enkraten in da ne bi živeli nikjer drugje v Kanadi. Tudi tisti, ki so se tja priselili z drugih koncev te države losov, javorjevega sirupa, hokeja in multikulturnosti. Vprašanje torej ni, zakaj Vancouver. Vprašanje je, kdaj.

Iva Gruden o svoji razstavi, 16.3.2010

(eL)